Pokrivni posevki za ogorčice
Pokrivni posevki opravljajo vrsto funkcij. Od zaščite občutljivih tal do spodbujanja biologije tal do zagotavljanja prepotrebne hrane za ptice in čebele, ti pridelki pogosto dopolnjujejo trajne značilnosti zemljišča, kot so žive meje in gozdovi.
Pokrivni posevki – vrste pasti in biofumiganti se vedno bolj promovirajo kot sredstva za obvladovanje krompirjevih ogorčic in drugih škodljivcev ogorčic, ki jih najdemo v tleh. Nove raziskave pa so začele osvetljevati kontrastno raven uspešnosti med vrstami poljščin, kar otežuje izbiro pokrovnega posevka za setev.
"Pridelovalci morajo razumeti, da je vključena vrsta vrst, vsaka z različnimi vzorci obnašanja in obsegom gostiteljev," pravi dr. Matt Back, bralec nematologije na univerzi Harper Adams. "Ko govorimo o pokrovnih posevkih, se moramo zavedati, da bodo nekatere vrste pridelkov zatirale eno vrsto ogorčic, lahko pa okrepijo drugo," dodaja.
Ko se odločate med različnimi vrstami pokrovnih posevkov, ki so na voljo, je prvo merilo razumevanje vaših prednostnih nalog, pravi Eric Anderson, višji agronom za Škotska agronomija. »Kakšen je cilj, ali gre za opraševalno mešanico cvetov, bogatih z nektarjem, mešanico semen divjih ptic, rastlino z globokimi koreninami za ohranjanje strukture tal ali biofumigant ali posevek pasti za ogorčice? Pokrivni posevek, ki bi ustrezal vsem velikostim, ne obstaja, zato morate najprej razumeti, kaj želite doseči,« pravi gospod Anderson.
Posevki s pastmi, zlasti lepljivi nočni senčnik (Solanum sisymbriifolium), je pritegnilo pozornost v poznih 1990-ih in zgodnjih 2000-ih, ko je bilo kmetom dovoljeno, da te pridelke posadijo na zemljiščih izven proizvodnje, kot je na primer v prahi. Zanimanje je upadlo po letu 2008, ko je bila praha opuščena kot politika v okviru reform, ki jih je izvajala takratna komisarka za kmetijstvo Mariann Fischer Boel.
»Solanum sisymbriifolium se je dobro obnesel s praho, saj potrebuje poletne mesece od konca maja do oktobra, da se ustali. To je težko doseči v mejah običajnega kolobarjenja,« pravi dr. Back.
Površina pokrovnih posevkov, posejanih posebej za nadzor ogorčic, je ostala nizka od 200 do 300 hektarjev – običajno 0.2 do 0.3 % posevkov v večini letnih časov. Večino tega pridelajo na otoku Jersey, ker interval obiranja fostiazata in oksamila do njegovega umika konec leta 2020 onemogoča njegovo uporabo v solatnih posevkih.
Zakaj torej ponovno zanimanje za pokrovne rastline? Deloma je to posledica razvoja drugih vrst Solanum, ki so primerne za razmere v Združenem kraljestvu, in vse večjega spoštovanja med pridelovalci in njihovimi svetovalci, da metode gojenja zunaj prizadetega pridelka ponujajo najbolj trajnostna sredstva za dolgoročno upravljanje populacij, pojasnjuje dr. Back.
Leta 2022 je konzorcij, ki ga sestavljajo Produce Solutions, Univerza Harper Adams, CHAP, Vegetable Consultancy Services in številna kmetijska podjetja, prejel državno financiranje Innovate UK za raziskovanje relativne učinkovitosti treh vrst Solanum v primerjavi z znanimi populacijami Bleda Globodera in G. rostochiensis na mestih v zahodni in vzhodni Angliji. Pokrivni posevki Solanum, ki jih zagotavlja Produce Solutions, vključujejo: Solanum sisymbriifolium (DeCyst-Prickly), Solanum scabrum (DeCyst Broadleaf) in Solanum chenopodioides (DeCyst Podium).
»V Keniji, kjer je PCN nastajajoča težava, se je afriški nočni senčnik (Solanum scabrum) izkazal kot učinkovita pastirska rastlina, ki zmanjšuje število PCN in ogorčic koreninskih grl (Meloidogyne spp.) za kar 85 %,« pravi dr. Back. »Visoki nočni senčnik (Solanum chenopodioides), avtohtona rastlina Južne Amerike, ki se je naturalizirala drugod po svetu, vključno z nižinsko Anglijo, prav tako kaže potencial. Nekaj naših poskusov, izvedenih leta 2022, je pokazalo, da je to odporna vrsta, glede na to, da se je dobro uveljavila v suhih razmerah in je obetavna proti PCN,« dodaja.
Relativni uspeh teh pridelkov je pogosto odvisen od dobrega pridelka, čeprav je treba tudi to postaviti v kontekst, pravi dr. Bill Watts iz Produce Solutions. »PCN lahko migrira in se tudi res seli do približno enega metra, tako se območja okužbe sčasoma povečujejo. Čeprav je dobra uveljavitev pomembna za velik pridelek, lahko tudi z nekaj vrzelmi tu in tam še vedno dosežemo visoko učinkovitost,« pravi dr. Watts.
Poskusi, izvedeni leta 2022, so spremljali gostoto pridelka in biomaso glede na makrohranila (P in K), količino semena in način nasaditve. Prejšnje delo iz Nizozemske poudarja pomen razmerja med nadzemno biomaso in gostoto dolžine korenin: večja kot je gostota dolžine korenin, boljši je učinek lovljenja.
»Delo je pokazalo, da gostota dolžine korenin doseže vrh, ko listje doseže približno 700 gramov suhe snovi na kvadratni meter (7t DM/ha). To je na splošno enakovredno sveži masi približno 50-60 t/ha in je v korelaciji z učinkovitostjo do 75 %. Pri afriškem dresniku bi lahko podobna količina suhe snovi pridelka na kvadratni meter povzročila zmanjšanje do 85 %,« pravi dr. Back. Preskušanje, ki ga financira Innovate UK, se bo nadaljevalo še dve leti, da bo zagotovilo zanesljive podatke za več sezon.
Pasti ali biofumiganti: kaj je bolje?
Pridelki s pastmi, kot je vrsta Solanum, ki jo ponuja Produce Solutions, in biofumiganti, kot sta oljna redkev in indijska gorčica, niso medsebojno izključujoče možnosti, pri čemer imata oboje mesto v integrirani strategiji zatiranja škodljivcev, pojasnjuje dr. Watts.
»Na biofumigante gledam kot na vsesplošen napad na populacijo PCN, pridelke v past pa kot na usodno skušnjavo. Mlada populacija bo v močnem stanju mirovanja, zato bo verjetno imel biofumigant večji učinek. Nadaljujte sezono ali dve in pridelek v past bo verjetno boljši,« pravi.
Razumevanje, kdaj jih uporabiti v rotaciji, je ključnega pomena za uspeh, verjame, pri čemer se srednja in zadnja polovica rotacije štejeta za najboljše točke za ciljanje PCN. Za pridelovalce krompirja na Škotskem je oljna redkev, zlasti sorta Bento, postala priljubljen biofumigant za zmanjšanje populacij PCN.
»Pri Bentu smo bolj kot pri drugih sortah oljne redkvice opazili zmanjšanje populacije za 50 % v različnih letnih časih in situacijah. Pomembno je, da se zdi, da se dobro uveljavlja v škotskih razmerah,« pravi gospod Anderson.
Biofumiganti se od vmesnih posevkov razlikujejo po načinu delovanja. Pridelki s pastmi sproščajo podobne kompleksne terpenske analoge kot tiste, ki jih sproščajo krompirjevi pridelki, da bi spodbudili izleganje in privabili mladice v korenine rastlin, kjer sčasoma umrejo, ker niso mogli dokončati svojega življenjskega cikla. Nasprotno pa biofumiganti sproščajo glukozinolate, ti pa se nato pretvorijo v hlapne izotiocianate, obliko gorčičnega plina, ki prodre skozi zemljo in pri tem ubije izvaljene mladiče.
»Kakovost in količina glukozinolatov, ki jih proizvajajo različne sorte in vrste kapusnic, se precej razlikujeta, zato govorimo o Bento in ne o drugih sortah oljne redkve. Za identifikacijo tistih vrst, ki proizvajajo glukozinolate v velikih količinah, bomo to sezono izvedli presejalni poskus, medtem ko bodo poskusi na Škotskem in v Kanadi vključevali ogorčice s koreninskimi lezijami (Pratylenchus spp.),« pravi gospod Anderson.
Tako kot pri vrstah Solanum v trapih je tudi pri oljni redkvici dobra ukoreninjenost bistvena za uspeh.
»Prizadevati si morate za največjo biomaso. To pomeni setev v juniju kot negotovinski posevek ali morda po trsnem grahu ali AD rži. Ko pride do začetka nastajanja strokov, posevek otresite na višini 45 centimetrov (18 palcev), da preprečite vrnitev semena, in ga pustite rasti še nadaljnjih 10 tednov. Mlečilo spodbuja sproščanje glukozinolatov, ki jih, ker so v korenu, ni treba vključiti tako kot indijska gorčica,« pravi gospod Anderson.
Raziskave kažejo, da pokrovni posevki zagotavljajo kontrastno kontrolo ogorčic, ki poškodujejo korenine
Doktorski študent Univerze Harper Adams Vongai Chekanai raziskuje učinek priljubljenih vrst pokrovnih rastlin na populacije koreninskih ogorčic (Pratylenchus spp.). Njena raziskava, ki jo čaka še eno leto poljskih poskusov, se je osredotočila na uporabo pokrovnih posevkov za zatiranje nematod v posevkih narcis. Glede na široko paleto gostiteljskih ogorčic, ki povzročajo poškodbe korenin, pa imajo ugotovitve posledice za druge vrste poljščin.
»Objavljena literatura navaja več vrst poljščin kot primernih za zmanjšanje populacij ogorčic, vendar je delo nepopolno, saj ne zajema vseh vrst ogorčic in sort poljščin,« pojasnjuje gospa Chekanai.
Pet vrst poljščin, facelija (Phacelia tanacetifolia), črni oves (Avena strigosa), francoski ognjič (Tagetes patula), oljna redkev (Raphanus sativus) in indijska gorčica (Brassica juncea), so bili vključeni v preskušanje. Sorta oljne redkve ni bila Bento.
Prva serija poskusov je bila izvedena v nadzorovanem okolju rastlinjaka, preden so se preselili na polje na Škotskem z zgodovino proizvodnje čebulic narcis. Predhodne ugotovitve, ki temeljijo na uspešnem prvem letu, že jasno kažejo na nasprotno uspešnost.
»Samo francoski ognjič je statistično pomembno zmanjšal koreninske ogorčice z zmanjšanjem, merjeno na kilogram zemlje, za 57 %. Oljna redkev je sicer zmanjšala število, za približno 9 %, vendar ni bilo statistično pomembno. Indijska gorčica je bila odličen gostitelj, ki je povečal število za 293 %, črni oves in facelija pa sta ohranila populacijo ogorčic. Rezultati na terenu za oljno redkev, francoski ognjič, črni oves in facelijo odražajo rezultate v rastlinjakih,« pravi Chekanai.
»Indijska gorčica se zdi 'odličen gostitelj' za vrste Pratylenchus. Je dober vir hrane in zagotavlja primernega gostitelja, da ogorčica zlahka zaključi svoj življenjski cikel,« dodaja.
Ker je poletna suša leta 2022 le malo vplivala na pokrovne posevke ali kontrolne parcele, je gospa Chekanai prepričana, da so zbrani podatki statistično robustni in bodo dovolj močni, da bodo podpirali nasvete pridelovalcem. »Naslednja sezona bo potrdila tisto, kar smo videli leta 2022, čeprav bom opustil indijsko gorčico in facelijo ter dodal krmni radič (Cichorium intybus) in lucerna (medicago sativa), hkrati pa upam, da bom dosegel pomemben rezultat za oljno redkev,« pravi Vongai.